NAGRADNI IZLET ZA ZLATE RAZISKOVALKE
V letošnjem šolskem letu so učenci naše šole pokazali, da se na raziskovalnem področju brez težav kosajo z učenci drugih osnovnih šol, saj so dosegli odlične rezultate. Avtorice dveh raziskovalnih nalog, ki sta dosegli zlato priznanje na natečaju Mladi za napredek Maribora, so bile povabljene tudi na nagradni izlet, ki ga je organizirala Zveza prijateljev mladine Maribor.
V četrtek, 20. aprila 2023, smo se raziskovalki in mentorici – na žalost smo bile v nekoliko zmanjšani zasedbi – odpravile na dvodnevni izlet presenečenja. Naš prvi postanek je bil v Črni vasi, kjer smo si ogledali znamenito cerkev Svetega Mihaela. Zgrajena je bila pred 2. svetovno vojno po načrtih našega slovitega arhitekta Jožeta Plečnika. Njene posebnosti so, da stoji na pilotih zaradi barjanskih tal, ozek in odprt zvonik ter materiali in okrasje, značilni za ljudsko stavbarstvo.
Po krajši poti z avtobusom smo izstopili pred Morostigom, kjer se je začelo naše raziskovanje Ljubljanskega barja. Po razstavi v t. i. Hiši, na kateri smo spoznali veliko o biotski raznolikosti tega območja in se sprehodili skozi zgodovino koliščarjev, smo si barje in kolišča ogledali tudi v živo. Po pomolu smo se premikali nazaj v času in vstopili v približno 4000 let pr. n. št. V rekonstrukciji manjšega koliščarskega naselja smo si ogledali hiše lončarja, tkalca in metalurga ter dobili občutek o njihovem delu, prehranjevanju in drugih navadah v tistem času. Zanimivo se nam je zdelo, da ob vseh najdbah o koliščarjih ostaja največja neznanka, kje in kako so pokopali svoje bližnje.
Polni vtisov smo se vrnili v sedanjost in se odpeljali do Podpeškega jezera, kjer smo se okrepčali. Podpeško jezero se nahaja na robu Ljubljanskega barja in je posebno v tem, da je kljub svoji majhnosti zelo globoko, celo do 51 metrov, in da ga napaja kar sedem kraških izvirov.
Na poti do našega končnega cilja je bila tudi Borovnica, majhen kraj, znan po borovniškem viaduktu. Ta je bil v času svojega obstoja, tj. v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja, najmogočnejši zidani most v Srednji Evropi. Danes o njem zaradi bombardiranja v 2. svetovni vojni priča ostanek enega stebra v središču Borovnice. Ob ogledu smo bili presenečeni zaradi njegove velikosti in navdušeni, da smo spoznali pomemben del zgodovine železnice na naših tleh.
Kraško okolje smo počasi zamenjali za istrsko. Ustavili smo se na Socerbu. Preden smo se podali v podzemlje, smo kljub slabemu vremenu morali fotografirati razgled, saj smo končno prišli do morja. Pregnala nas je kratka ploha in po njej smo se skozi gozd sprehodili do Svete jame, o kateri je pisal že Janez Vajkard Valvasor. Po stopnicah smo se s svetilkami spustili v edino podzemno cerkev v Sloveniji, kjer smo spoznali legendo o svetem Socerbu, in si nekoliko nižje ogledali še vinsko klet. Nizke temperature, značilne za jame, so nas pregnale na površje, kjer nas je končno pozdravilo sonce.
Utrujeni smo sedli na avtobus in se odpeljali prosti Poreču. Na poti nas je spremljala veličastna mavrica, ki se je raztezala čez celo nebo. V Poreču smo pojedli večerjo, se po krajšem počitku odpravili na plažo in nato legli k zasluženemu počitku.
V petek, 21. aprila 2023, nas je prebudilo sonce s prijetnimi temperaturami. Z nasmehom na obrazu in pričakovanjem našega drugega dne smo pojedli obilen zajtrk ter se z avtobusom odpeljali proti Rovinju. Tam nas je na vrhu zvonika pričakala sveta Evfemija in nam že na daleč pokazala, da nas bo spremljalo lepo vreme. Po ozkih, kamnitih in barvitih uličicah, značilnih za Istro, smo se z vodičem sprehodili do vrha mesta, vmes spoznali njegovo zgodovino ter si ogledali notranjost cerkve. Nato smo imeli čas za pohajkovanje po ulicah in spoznavanje značilnosti tega okolja. Nadihali smo se morskega zraka, se sprostili in se lačni odpeljali nazaj proti Poreču. Tam smo pojedli kosilo in čakal nas je povratek domov.
Organizatorka izleta pa je za nas pripravila še en sladkorček. Na poti proti Sloveniji smo zavili proti vasici Grožnjan. Gre za kraj, ki se nahaja nad bregom reke Mirne in danes slovi kot mesto umetnikov. V njem namreč živi manj kot 200 ljudi. Ko smo vstopili vanj, se nam je zazdelo, da se je čas tam ustavil. Hodili smo po ozkih kamnitih ulicah mesteca, ki se je omenjalo že v srednjem veku, in zaradi majhnosti, miru ter trgovinic z umetninami in lokalnimi izdelki dobili občutek, da smo se znašli pred kuliso filma, snemanega v idiličnem istrskem okolju.
Dan se je prevesil v pozno popoldne in odpeljali smo se proti Mariboru, kjer smo se zvečer poslovili. Prepričani sva, da smo prav vsi udeleženci izleta legli v posteljo polni novih izkušenj, nepozabnih doživetij in zgodb, ki jih bomo lahko še dolgo pripovedovali svojim bližnjim. Vse točke, kjer smo se ustavili, so namreč več kot vredne ogleda in naš nagradni izlet je bil izlet z veliko začetnico.
Mentorici Nina in Kaja
